Domov » Zanimivo » Podjetniški članki » Ivo Boscarol, Pipistrel, pogovor po prejemu pariškega priznanja za najinovativnejše podjetje v Evropi

Ivo Boscarol, Pipistrel, pogovor po prejemu pariškega priznanja za najinovativnejše podjetje v Evropi

Intervju s TA PRAVIM PODJETNIKOM, ki v naši prelepi deželi niso kaj preveč čislani. To takoj pove tudi gospod Ivo. Del pogovora, ki mi je prišel pod oči na morju, je bil objavljen že pred časom.
Opisana je zanimiva PODJETNIŠKA, življenska pot…

Parisko priznanje za najinovativnejse podjetje v Evropi je prva taka nagrada za slovensko podjetje in zadnji sladkorcek na vasi torti uspeha.

To je nagrada tudi za Slovenijo, ki si jo tezko zamislis se v sanjah. Prisli smo v klub biserov, kot sta Siemens, Nokia – taksne nagrade se nima Nemcija, nima Italija, nima Franci-ja: ko so jo lani dobili Anglezi, se je njihova vlada v izjavi za javnost za-hvalila in se pohvalila, kraljica je sprejela predstavnika druzbe. Mislim, da bi bilo za slovensko inovativnost, za potrditev go-spodarstvu, da delamo prav, posteno, da bi se vsaj minister za gospodarstvo, ce ze ne pred-sednik vlade, spomnil in poslal cestitko. A je ni bilo. Deklara-tivno v Sloveniji inovativnost podpiramo, a v praksi stvari raz-vodenijo: gospodarstvo je bilovedno prepusceno samo sebi. Pred-sednik drzave je v 20 letih podelil vec kot devetsto priznanj za zasluge za narod raznim diplomatom, ki so obiskali Slovenijo, sportnikom, znan-stvenikom, gasilskim drustvom, celo neki ravnateljici za dobro organizaci-jo proslave – gospodarstvenikov, ki so ponesli ime Slovenije v svet (poglejte samo jadrnice bratov Jakopin!) in so ambasadorji Slovenije, pa med njimi ni! Nekaj casa boli, nato pa si reces, da ocitno podjetniki pripadamo ka-sti najbolj osovrazenih ljudi v drzavi, da smo vsi tajkuni, nujno zlo, ki mora polniti drzavni proracun!


ivob


•No, ljudje vas zagotovo ne vidijo tako!
Vse to kreira neko sliko. Ko se bodo tudi nase pozitivne zgodbe preselile na naslovnice, bomo lahko tudi v Sloveniji zaceli razmisljati, da bomo nekoga pocasi spravili do tega, kar je Finska naredila z Nokio, Svica z Milko … Da bomo ponosni na to, kar delamo, in na nase ljudi. Francozi so vsi Napoleoni! Brez priznanj in sa-mopromocije ni nic, vem, da je veliko izumiteljev umrlo revnih! Dandanes za to, da ste uspesni, potrebujete pet stvari: da imate lasten inovativen iz-delek ali storitev; da imate razvoj; za-dovoljen in motiviran kolektiv – ce so delavci zadovoljni, je izdelek dober, ce so delavci motivirani, je izdelek inovativen; lastno blagovno znamko – redki smo, ki jo imamo, prinasa pa dodano vrednost in solidne place za posteno delo, a v Sloveniji ni bilo se niti enega razpisa za blagovno znam¬ko; in lasten trg, ki prinasa nazaj de-nar za razvoj. Ce ena od teh petih stvari pade, je konec in to se je v Slo¬veniji pokazalo, nas trg se je sesul, ko smo izgubili Jugoslavijo, zdaj se nam sesuva gradbenistvo, ker gradbinci niso sposobni delati niti doma: pri nas je zivljenjska doba avtoceste to-liksna, kot je v tujini garancija zanjo! Na koncu pa se vse konca pri ljudeh; ce delavec ni vrednota, je zgodbe o uspesnosti hitro konec!

•Kaj ste po astroloskem znamenju?
Ojoj(zastoka), najbolj tecno-oven! Oven mora imeti nad seboj vedno prevec izzivov, vedno mora delati, se ne ustavi. Dolgo sem se spraseval, kaj je narobe z menoj, dokler mi ni hcer-ka rekla, zakaj se sekiram, ce sem pa oven. In potem mi je bilo jasno. Sem trmast, ja, trma je pomembna v po-slu: ko se z njo navadis ziveti, gres kot buldozer, in tudi ce so cilji postavlje-ni visoko, previsoko, si navajen, da jih dosezes. Ce pa se to ne zgodi, te lah¬ko kaksen neuspeh zelo mocno se-suje. In to se je zgodilo edinkrat ob bolezni moje pokojne partnerke – ta-krat sem bil popolnoma nemocen.

•Niste mogli pomagati?
Nisem. Veste, uspeh je pri ovnu postavljen zelo visoko, zato sem bil do konca preprican o uspesno¬sti terapij. Meni niti denar niti kajdrugega ne pomeni tako veliko kot
uspeh.

•Tudi na podrocju umelnosti?
Tudi, sem zelo umetniski tip, tudi slikal sem, ne le fotografiral – hci je to podedovala po meni. Vse, kar sem delal v zivljenju, sem zelel poceti na najboljsi mozen nacin, vedno sem si postavil izredno visoke cilje. Ko sem se ukvarjal s fotografijo, sem razstav-Ijal po vsem svetu, ko sem se ukvar¬jal z organizacijo koncertov, sem vo-zil skupine iz Londona, ko sem sel v politiko, sem pristal kot svetovalec predsednika vlade. Je pa res, da me povsod spremlja ta moj karakter, tudi umetniska zilica. Ne nazadnje, vsa nasa letala so oblikovno najneznejsa na trgu – v osnovi sem zelo nezno bit-je, ceprav me mediji slikajo drugace.

•Delate po obcutku, intuiciji?
Sodelavcem pravim, da bomo ta-kole, cez palec (ga pokaze), imeli ob koncu leta milijon dobicka (smeh) -pa je recimo samo trideset tisoc raz-like (smeh). Imam ta obcutek in ga po navadi zelo custveno tudi povem. Za vsem, kar recem, stojim, nobene svoje izjave ne obzalujem. Nikomur nisem nic dolzan, nisem clan nobene stranke, zato lahko povem, kar mis-lim – te pravice si nocem vzeti. Toda delujem tako, da pogledam, kaj na trgu manjka, kam gredo trendi, in poskusam to razviti. Sem eden red-kih Slovencev, ki od svoje inovativno-sti tudi zivim. Da, imam intuicijo in jo tudi upostevam.

•Uporabljate kaksne posehne metode koncentracije, razbrenienitve?
Ne. Zenske se salite, da lahko dela¬mo moski le eno stvar naenkrat, ce ze delamo dve, je to gledanje televizije in pitje piva (smeh). Moram reel, da se mi zelo tezko zgodi, da delam ali raz-misljam samo o eni stvari, je pa res, da imam dolg dan in zato vec izzivov pred seboj, ki jih lahko uresnicim. So pa seveda trenutki, ko si privoscim odklop na dva nacina: rad imam taj-sko masazo z olji, sprostim se in raz-misljam pa tudi takrat, ko sem na dolgih cezoceanskih poletih. Takrat lahko delam, s seboj imam po navadi notebook ali papir in takrat zapisem ideje. Sicer sem bolj clovek, ki spre-jema tehnologijo, na telefon se vedno javljam, razen kadar sem na letalu, na masazi in vcasih, ko hcerki ukradem motor ter grem na voznj’o (nasmeh).

•Ne pozabljate nase, ne skrbite le za druge, ampak tudi zase?
Imel sem to sreco, da sem imel dve mami: moj oce je bil tako nezna dusa kot mama. Jaz sem bil malo nenacrto-van otrok, oba starsa sta bila ze krep-ko v letih, ko sem se rodil, in oba sta se mi zelo posvetila. Ta neznost se me je prijela. Ne nazadnje nisem sel stu-dirat slikarstva v Benetke, pa sem si zelel, a starsa sta bila ze stara in sem se odlocil ostati doma. Prijela se me je neznost, in ja, nezen sem tudi do sebe. Mislim, da je to posteno, dobro, saj imam lahko taksen odnos tudi do drugih, do kuzkov, sodelavcev. Ali ni posteno, da imajo delavci v podjetju take razmere, kot bi si jih sam zelel, ce prezivijo pol zivljenja v njem?

• Celo nujno za uspesnost, a taksen nacin ni v modi.
(Odlocno) Japonci so najbolj kapi-talisticna drzava na tem svetu, a so prvi ugotovili, da bo izdelek dober, ce bodo delavci zadovoljni! Pred sedmi-mi leti sem od Toyote odkupil njihov sistem za vodenje podjetja: od tega, da si morajo delavci sami urediti delo-vno mesto in da sami cistijo, do tega, da imamo sistem za nagrajevanje idej! Ce je delavec zadovoljen – zmagate! Hotel sem si dokazati, da sem lahko uspesen. a ne na racun delavcev inokolja. Nase podjetje je energetsko samozadostno zaradi uporabe ob-novljivih virov – ce sem lahko uspe¬sen jaz, lahko to naredijo vsi. Res pa je, da je vedno treba postaviti vrstni red vrednot. In povem vam, da clo¬vek konec koncev potrebuje ene hla-ce, je lahko petkrat, desetkrat na dan – in se preobje, vec pa ne potrebuje. Ce pride clovek v zadovoljen kolek¬tiv, je to vredno vec kot jahta.

•Niste mahnjeni na prestiz?
Nikakor! Z nobeno tezavo ne se-dem v katrco, tudi svecane obleke tezko prenasam in tudi taksne druz-be ter sprejeme. V svoji glavi se dobro pocutim, zadovoljen sem sam s seboj in ne briga me, kako me jemljejo ljud¬je. In tudi me ne briga, kaj pisejo po forumih: ce si zelim sprostitve, jih be-rem na svoj racun (smeh).

• Po vsem, kar sem prebrala o vas, se zdi, kot da vam je zivljenje teklo gladko in prijazno.
Nikoli! Zadnjih trideset let imam, tudi v poslu, krizo vsak dan. Sicer sem studiral ekonomijo. Ko sem bil na praksi v Fructalu in sem za di-plomsko nalogo razdelal prodajo v Makedonijo, kjer se niso bili prisotni, zlasti se mi je zdela strateska prodaja vode, so se mi vsi smejali, ces, proda-jal bi vodo, pa sem si rekel, da v taks-ni firmi nikoli ne bom delal. Ker bi se pet let sekiral, nato pa postal…

Tekst: MISA CERMAK, foto: SIMEN ZUPANCIC